:-(

Dec. 8th, 2006 10:02 am
todash_tahken: (Default)
Spet ne morem spati, prihajam domov utrujena, spim čez dan, ponoči pa mi ne preostane nič drugega, kot brati knjige, no, ali pa pisati neumne prispevke. Par dni nazaj sem si kupila v trgovini gosjo pašteto, ne tisto zapakirano, katere okus mi ni nikoli všeč, vendar tisto ta pravo, domačo. Ura je pol do polnoči, ravno pravšnji čas, da pišem o gosji pašteti. Tole ni mišljeno kot zgolj pripoved o kulinaričnih nagnjenjih, gosja pašteta me vedno spominja na otroštvo.

Mislim, da še nisem nikoli pisala o tem, no, ali pa sem, sto let nazaj in samo v ruščini. Moje otroštvo je minevalo na kmetiji oz. vsako poletje sem odhajala na vas. Babica in dedek po očetovi liniji sta imela nekaj zemlje in živine. Dedek, kmečki človek, je celo življenje delal v pisarni, po vojni se je odločil, da se bo ukvarjal s komunikacijami (telefoni pa to), preselil se je v Ukrajino, večino časa je bil odgovoren za komunikacijo v enem zelo znanem rudniku premoga (ne vem, ali je kdo od vas kdaj slišal o znamenitem za svojih časov stahanovskem gibanju, ki je dalo začetek socialističnemu tekmovanju v proizvodnji, ki sicer ni prineslo ničesar dobrega, toda to je že druga zgodba), rudnik se je nahajal v našem mestecu, dandanes pa je ostalo le nekaj stavb, vse je razrušeno in zapuščeno (še zmeraj se spominjam, kako smo v petem razredu šli v muzej rudarstva, ki se je nahajal pri rudniku, najbolj sem si zapomnila podatek o tem, da se iz premoga da delati šminke, ne, lažem, najbolj zanimiva je bila zgodovina rudnika, kako se je vse razvijalo, še zlasti za časov druge svetovne vojne, ampak tudi o šminkah je bilo zanimivo).

Ko se je dedek upokojil, sta se z babico preselila na vas, malo pred mojim rojstvom. No, nista se kar tako preselila, ker se spominjam, da ko sem bila stara pet let, je na mestu hiše stala neka čudna zgradba s slamnato streho, ostala je od prejšnjih lastnikov. Tista hiša, v kateri sem preživela najlepše počitnice, je nastala pozneje.

Babica je vedno upoštevala naše želje kar se tiče hrane, dovolj je bilo povedati zvečer, da bi rad palačinke, dobil si jih za zajtrk. Palačinke so bile najboljše z domačim džemom.

Imeli so veliko perutnine, razen kokošk še gosi in race različnih vrst. Najbolj pri srcu so mi bile ravno gosi in race. Ko sem prvič prišla za počitnice, sem takoj opazila na travniku kupček rumenih sončnih kroglic, zaljubila sem se vanje, bil je nekako prvi stik z naravo, komaj so me prepričali, da jih ne držim preveč v rokah, saj niso mačke, da bi jih takole božala. Dobro, da so bile iz inkubatorja, dedek jih je nekje kupil, ker če bi bila zraven še mamica, bi bilo zares hudo.

Nekega poletja sem dobila lastne gosje mladiče, za katere sem morala skrbeti, bilo jih je petnajst. Ko so odrasli, je eden izmed njih imel zares dolg vrat in navado napadati vse, kar se premika, med drugim tudi ljudi. Vsakič, ko me je hotel napasti, je dobil v kljun domačo metlo, ki jo je z užitkom grizel. Tiste gosi so imele celo imena, vsaka svoje, čeprav se jih zdajle ne spomnim. Za tistih časov sem vedela vse podrobnosti, kako je treba skrbeti za katero žival, kaj rada je itd., sploh me niso silili v to, iz radovednosti sem brala stare dedkove revije o kmetijstvu, ki sem jih našla v eni omari.

Imeli smo zelen razstavljiv naslanjač, vedno smo se kregali, kdo bo na njem spal (večinoma smo bili trije, jaz, sestra in bratranec).

Za praznike je bila vedno kakšna pečena raca ali goska, tudi za najhujših časov po razpadu SZ, težko je bilo pozimi, poleti sem imela na voljo vse, kar sem si le zaželela. Jagode smo zbirali direktno z vrta in požirali ne da bi jih prej umili. V užitek je bilo spati na seniku, čeprav je zjutraj po navadi tako zeblo, da ni pomagala nobena odeja, tudi če si bil oblečen, bilo pa je stokrat bolje kot v hiši.

Imela sem celo kravico, lepotičko rjave barve z žametnimi ušesi in dolgim mokrim jezikom, ime ji je bilo Maljutka (eni od njenih hčerk je bilo ime Milka, le da ni bila vijoličasta kot tiste krave v reklami istoimenske čokolade).

Dedek je umrl leta 2002, hišo in zemljo so prodali, vedno me stisne v srcu, ko vidim hišo, kot da je vse skupaj le en star film, treba ga je samo zavrteti nazaj in se bodo prikazale glavne osebe, zagledala bom dedka v visokih škornjih, ki se vrača zjutraj z vedrom, polnim toplega kravjega mleka ter zaslišala jutranje glasove prebujajočih se gosi … Toliko o banalni gosji pašteti …

Profile

todash_tahken: (Default)
todash_tahken

July 2011

S M T W T F S
     12
3 456789
10111213141516
17181920 212223
2425262728 2930
31      

Syndicate

RSS Atom

Most Popular Tags

Page Summary

Style Credit

Expand Cut Tags

No cut tags
Page generated Oct. 17th, 2017 02:51 pm
Powered by Dreamwidth Studios